aNImaKe™

Kljub izrazito malim možnostim za samostojno hojo, je pri starosti 4 let in 8 mesecev samostojno shodil, vendar je bil ob tem potreben stalen nadzor, saj je ob neravnem terenu ali spotiku nenadzorovano padel. Potrebno je bilo veliko število nevrofizioterapevtskih obravnav in veliko udejstvovanja staršev za nadaljevanje treningov v domačem okolju, saj pri Niku vzravnalnih, ravnotežnostnih in prestreznih reakcij zelo dolgo ni bilo moč izzvati. Imel je tudi velike težave z asimetrijo telesa. Centralno je bil njegov tonus nekoliko nižji, kar je imelo za posledico naraščanje tonusa distalno, torej v stopalih. Ko je Nik shodil, je bila hoja sprva zelo toga in širokotirna, na osnovi lateralnega prestrezanja brez nakazanih rotacij in disociacij medenice.

Nikova stopala so bila pri hoji v izrazitem planovalgus položaju z zvrnjeno petnico in obremenitvijo skoraj izključno na prvo tretjino stopala, tako da je bila petnica zelo slabo obremenjena in temu primerno zelo ozke oblike. Nekoliko bolj izraženo na desnem stopalu kot levem. Deček je posledično težko počepal in se prestrezal. Težiščnica telesa je bila zamaknjena naprej. Koraki so bili zelo kratki. Pri hoji se je tako hitreje utrudil in je zmogel le krajše razdalje. Na izrazu obraza je bilo razbrati, da ga je ves čas nekoliko strah pred padci.

Pri starosti 5 let in 10 mesecev je prehodil že daljše razdalje, hodil po hribu navzgor in navzdol samostojno. V primeru padca »se je že ujel na ritko«. Hoja je bila še vedno širokotirna. Prisotna je bila slabša izravnava glave na trup, ramena so se zapirala navznoter. Hodil je nagnjen naprej s slabšo disociacijo gibov v medenici in slabšim prenosom teže. Medialno je obremenjeval stopala, desno bolj kot levo. V počep je šel zelo počasi in ga ni izvedel do konca.

Pri starosti 6 let je začel uporabljati aNImaKe gleženjsko opornico.

Po 4. mesečni uporabi gleženjskih opornic se je Niku podaljšal korak, hoja je postala hitrejša in bolj suverena. Nakazovati so se začele rotacije. Izraz strahu na obrazu je izginjal in deček je postajal iz dneva v dan bolj stabilen in pogumen. Izboljšale so se ravnotežne in prestezne reakcije. Nenadzorovanih padcev ni bilo več. Nik lahko gleženjske opornice uporablja kar v svoji številki obutve in se tako le ta premešča iz čevlja v čevelj. Tekom nošenja mu le ta ni povzročila nobenih otiščancev ali žuljev, kljub temu, da Nik opornice uporablja minimalno 4 ure dnevno.

Po 8. mesecih uporabe se je stopalo pričelo nekoliko spreminjati, nakazovati se je pričel vzdolžni lok in bilo je prisotno več obtežitve na peto stopala. Nik je prehodil že daljše razdalje (tudi do 2 uri hoje), prav tako mu vzponi in spusti po hribu niso predstavljali težave.

Po 11. mesecih uporabe se je lahko pričel samostojno spuščati na tla in samostojno vztajati iz tal, ker je bilo prisotno več gibljivosti v gležnju in več obremenitve na peto. Ta prehod sicer izvaja še precej previdno in počasneje, ter z nekoliko vzpodbude, ampak ga zmore, kar je zanj in za nas velik uspeh. Opaziti je bilo, da stopalo in petnica zaradi pravilnejše obremenitve počasi pridobivata drugo obliko.

Niku so se tekom nošenja gleženjske opornice zaradi večje stabilnosti in pravilnejše razporeditve teže na stopalo, tekom hoje precej izboljšale ravnotežne in prestrezne reakcije, ki so se pri padcu ustrezno aktivirale. Težiščnica telesa se je nekoliko pomaknila nazaj. Bolje prenaša težo in jo dalje zadrži na eni nogi, tako se je posledično izboljšala tudi hoja po stopnicah.

Po 13. mesecih uporabe je Nik popolnoma samostojen pri hoji v prostoru in na prostem, tudi neravnem terenu. V primeru padca se aktivirajo ustrezne prestezne reakcije, brez pomoči že preide v »medvedka« in z malo pomoči sam vstane. Stopalo in petnica še vedno pridobivata pravilnejšo obliko. Ob opori hodi po stopnicah gor in dol samostojno.